Ponedeljek, 13.8.2018
Pišejo: Rebeka, Andrej, Klara
Danes se je klan iz Železnikov odpravil na križarjenje po Koroškem. Ker pot z avtomobilom ni preveč zabavna in razburljiva, smo se odpravili z vlakom. Okoli 12:00 smo prispeli v Velenje. Naši želodčki so bili že pošteno prazni, zato smo si v parku sredi Velenja, ob prelepem razgledu na Škalsko jezero privoščili makarone, prekuhane v škrobu, tunice, smetanco in bučkico. Med tem smo si razdelili tudi dolžnosti in medse povabili našo Beti (voda, brez katere naša križarka ne more odpluti) in Vsemogočnega Kapitana (Bog). Ko smo se najedli, smo odpluli naprej v smeri Mislinje. Zemljevid nas je vodil preko čudovitih grebenov Tisnika in Cirkovce, tako da smo morali že na začetku našega popotovanja pošteno zagrizti v kolena in preizkusiti naše kondicijske sposobnosti. Z utrujenimi nogami in bolečimi rameni smo prispeli do Šentilja pod Turjakom, kamor nas je odprtih rok in z nasmehom sprejel tamkajšnji župnik g. Tine Tajnik. Ponudil nam je telovadnico, kjer bomo lahko prenočil in nas vse presenetil z informacijo, da so zraven tuši in se bomo že prvi dan našega potovalnega tabora lahko stuširali! J
Po odlični večerji smo medse sprejeli člana (Lora), ki v našem klanu še ni okusil sladkosti krsta in se nasmejali ob domislicah skupine, ki je Lori pripravila krst. Po večernem pogovoru in razmisleku o dnevu, smo si prebrali še evangeljski odlomek, ki nas bo vodil prek celega tedna (»Vi ste sol, vi ste luč sveta!« - Mt 5,13). Simbolično smo posolili našo vodo, po kateri plujemo in s tem 'posolili' tudi našo celotno skupino in naše delovanje v tem tednu. Malce utrujeni in veseli ob uspešnem prvem dnevu, smo utrujeni legli k počitku.
Torek, 14.8.2018
Pišejo: Lea, Blaž, Lora
BIM BAM BOM ura rana že zvoni,
BIM BAM BOM hitro vstanimo vsi!
BIM BAM BOM zunaj čaka novi dan,
BIM BAM BOM super je naš nori klan!
(na melodijo skavtske pesmi Naboj)
Melodija tele pesmice nas je prebudila v drugi dan naše plovbe. Zaradi pleskanja našega prenočišča v župnišču, smo se zgodaj zjutraj morali prestaviti na svež zrak, kjer smo ob spremljavi vetra in dežnih kapljic pojedli naš zajtrk in pokofetkali. Po zajtrku nam je gospod župnik razkazal cerkev ter povedal nekaj legend, povezanih s Šentiljem pod Turjakom in predstavil njihovo cerkev. Lepo smo se mu zahvalili, se od njega poslovili ter odpluli čez razburkano morje proti Slovenj Gradcu. Vreme nam danes ni bilo preveč naklonjeno, zato smo se nadeli v proti-dežne oprave in prvih 12 kilometrov prehodili ob neprestani spremljavi dežnega plesa. V Slovenj Gradcu smo se 'ukampirali' pod nadstreškom pred Lidlom, kjer smo si skuhali odlično kosilo. Naša ladja se je v neurju malce poškodovala, zato smo se začasno na pot odpravili z rešilnimi čolni (štopanje po skupinah). Nekateri so bili pri tem malo bolj uspešni kot drugi, a na koncu smo vsi srečno prispeli do cilja. Zaradi nesporazuma sta bili dve skupini na cilju prej, kot drugi, in prednost izkoristili za obisk svete maše v župniji Črneče. Ko je bila celotna posadka spet skupaj, in sicer na cilju v župnišču Črneče, kamor nas je sprejel gospod župnik Franček Kranek. Po preoblačenju v sveža oblačila in kuhanju večerje (šmoren), je sledil zabavni večer, kjer smo se nasmejali skupini, ki je morala opraviti podkupnino zaradi izgubljenega zemljevida. Nato pa nam je gospod župnik predstavil župnijo in njene zanimivosti. Polni novega znanje, izkušenj in pričakovanja na dogodivščine, ki nas še čakajo, smo se odpravili spat.
Sreda, 15.8.2018
Pišeta: Ana, Matija
Ave Maria! Zbudili smo se v praznično jutro. Po zajtrku smo se po priporočilu župnika odpravili k sveti maši na Sveti Križ, ki je bila za nas prav posebno doživetje. Pri procesiji je namreč sodelovala tamkajšnja godba, mi pa smo obred popestrili s petjem. Po maši so nas župljani prijazno povabili še na pogostitev. Ko smo se poslovili od gospoda župnika in se mu iskreno zahvalili, naredili z njim še fotografijo, smo se odpravili proti Ravnam na Koroškem, ki nas je vodila prek hriba ma višini 1000 m (Šteharnikov vrh). Med potjo smo opazili, da naša ladja 'rije' po kopnem, saj je skupina, odgovorna za varno plovbo, pri cerkvi pozabila našo dragocenost: slano vodo, po kateri plujemo! Ker je bila pot nazaj predolga, smo se odločili, da s skupnimi močmi oviro premagamo in vseeno poskusimo priti na drugo stran hriba – v Ravne, kjer smo se osvežili v letnem kopališču. Zaradi dobre družbe in toboganov je bilo tam zelo zabavno. Po osvežitvi smo se odpravili proti prenočišču, kjer so nas presenetili prijazni Rebekini sorodniki, ki so nam pripravili gostijo, ki jo zgodovina klanovcev Železniki 1 verjetno še ne pomni: naše trebuščke smo napolnili z bučkino juho, odličnimi čevapčiči in različnimi vrstami solat (vse kalorije, ki smo jih v teh dneh izgubili, smo jih ta večer pridobili nazaj). Po večerji smo se počasi odpravili spat – ampak ta noč ni bila navadna noč. Matija je našel svojo konkurenco, in sicer psa z imenom Joy, s katerim sta se izmenjavala oziroma tekmovala, kdo glasneje smrči … in presenetljivo je zmagal Joy. Nekateri so se danes naspali, spet drugi malo manj …
Četrtek, 16.8.2018
Pišejo: Zala, Sebastijan, Vesna
Zjutraj nas je, tako kot pogosto, zbudilo smrčanje, za katerega tokrat ni bil kriv le Matija, temveč se mu je pridružil tudi pes naših lastnikov. Kot vsak dan smo tudi tokrat napakirali naše stvari v nahrbtnike, nato pa smo pozajtrkovali. Da bi dan potekal kot načrtovano, smo se po pomoč zatekli k našemu Kapitanu, ter se mu priporočili. Preden smo se ponovno odpravili na pot, smo dobili še dve novi članici- majhni ribici z velikimi očmi in ostrimi zobmi, ki smo jih poimenovali Peca in Uršlja, na čast dveh vrhov, ki sta se dvigovala nad nami. Končno je napočil čas za plovbo. Spet smo se razdelili v manjše posadke in tako v njih s pomočjo prijaznih voznikov, ki so nas toplo sprejeli v svoje avtomobile, vsi varno prispeli do Mežice. Ker se vsakemu morščaku lahko zgodi, da kdaj na tem divjem morju zapluje, smo se pogovarjali o problematiki alkohola ter drog. Nastopil je že težko pričakovan čas kosila – tokrat je bila na jedilniku rižota. Močno podkrepljeni smo se nato odpravili na izlet v podzemlje Pece. Tam so nas posedli v vlakce, ki so nas dodobra pretresli in so v naših želodcih pošteno premešali prej zaužito rižoto. Po izstopu iz vlaka smo prijazni vodički sledili po poteh rudnika, kjer so včasih izkopavali svinec in cink, tam pa smo celo dobili priložnost zapeti pesem ali dve. Ker smo imeli še veliko energije, smo se kmalu odpravili naprej na pot, proti Črni na Koroškem. V želji po kulturnem udejstvovanju smo se odločili, da si ogledamo komedijo Norci, ki se je kot del Koroškega tedna dogajala v bližnjem Kulturnem domu. Po koncu predstave pa smo končno spoznali našega gostitelja, prijaznega župnika Toneta Vriska, ki nas je dobre volje sprejel v svoje župnišče. Za večerjo smo si skuhali okusne cmoke, lačnih ust pa nista ostali niti Peca in Uršlja, saj sta zanju poskrbeli Lea in Rebeka. Ker pa kljub pozni uri še nismo bili tako zaspani, smo se udarili v še nekaj zabavnih igrah Mafije. Čez nekaj časa smo se vendarle odločili, da bi bilo najbolje, da se odpravimo v svet sanj, nabirat energijo za zadnji dan tabora, ki nas je čakal.
Petek, 17.8.2018
Pišejo: Tina, Matic, Irena
Zjutraj smo se zbudili v lepo sončno jutro. Odšli smo v trgovino po zajtrk in si skuhali kavo in jo ponudili tudi gospodu župniku. Z zajtrkom smo začeli ugotavljati, da bo pot do Velenja precej dolga, če bi se je lotili peš. Tako je voditeljica Brigita prišla na idejo o tekmovanju v štopanju. Razdelili smo se v 5 skupin, pravila pa so bila preprosta: Skupina, ki v najkrajšem času pride do Velenja, zmaga. Tekmovanje smo popestrili še z nabiranjem stav na facebooku in s tem pripomogli k navijanju za naše skupine s strani naših družin, prijateljev in sorodnikov. Še preden smo pričeli s tekmovanjem, smo obiskali center za osebe z motnjami v duševnem razvoju in jim popestrili dan z našim prepevanjem.
Nato se je začelo naše spektakularno tekmovanje! S časovnimi zamiki smo se odpravljali štopat od Črne na Koroškem proti Velenju. Pot smo si popestrili z zanimivo aplikacijo, kjer smo lahko spremljali nahajanje preostalih skupin.
Ko smo vse skupine uspešno prištopale do cilja, smo naredili pregled tekmovanja in določili zmagovalca:
S pomočjo največjega števila stav je absolutni zmagovalec 3. ekipa (Lora, Blaž, Lea)!!!
Kot zanimivost: najhitrejša ekipa je na cilj prišla s časom 118 minut, najpočasnejša pa s časom 201 minut. Ena od ekip je za pot do Velenja 'oštopala' 2 voznika, ena pa kar 5 voznikov.
Ko smo se ob pripovedovanju naši štoparskih doživljajev dodobra nasmejali, je sledilo še zadnje dejanja našega tabora – poslovilna ceremonija. S solzami v očeh smo se poslovili od Vesne in Lee, za kateri je bil to poslednji tabor v klanu. Nato smo se odpravili na vlak, ki nas je, polne lepih spominov in doživetij, odpeljal proti domu.