V ponedeljek, 13. 7. smo se IV-jevci skupaj z voditelji in klanovci z vlakom podali v Šmihel pri Žužemberku na poletni tabor čete, ki je trajal do 23. 7.
Ko smo prispeli v tabor smo se lotili postavljanja šotorov, jambora, členarja, stranišča, vhoda, ognjišča in drugih pomembnih stvari, ki smo jih potrebovali, tako da je tabor dobil svojo končno podobo. V naslednjih dneh pa smo taboru dodali še marsikaj, kar smo potrebovali pri vsakodnevnih opravilih in zabavi. Tako smo naredili še umivalnico, vodove kuhinje, oltar, oglasno desko, progo preživetja in celo gugalnico.
Letošnja tema tabora so bili Indijanci. Spoznavali smo njihovo življenje, si pridobili prava indijanska imena, prebirali zgodbo o Indijanskem poglavarju Vatomiki ter se tudi sami napravili v Indijance. Vsak dan smo si prebrali tudi nekaj o življenju misijonarja Friderika Barage, ki je živel med Indijanci.
Običajno smo dan začeli s telovadbo, zajtrkom in dvigom zastave, ki mu je sledilo ocenjevanje šotorov in program, ki so ga pripravili voditelji, po kosilu smo po navadi imeli nekaj prostega časa ter potem spet nek program do večerje. Zvečer, ko se je začelo mračiti smo spustili zastavo, ter prižgali ogenj ob katerem smo imeli zabavni večer. Ker je bilo vse dni tabora zelo vroče, smo imeli malo manj načrtovanega programa in zato več prostega časa, ki smo ga izkoristili za osvežitev v prijetno hladni Krki. Svoje spretnosti smo urili na raznih delavnicah, kjer smo si izdelali lesene žlice ter lovilce sanj in si skuhali kavo iz cikorije. V četrtek smo se odpravili na potep za 2 dni. Vsak vod je odšel v svojo smer v nek kraj, kjer je prespal pri eni izmed hiš ter se naslednji dan do kosila vrnil v tabor. V soboto smo imeli dan brez voditeljev. Zjutraj nas je pričakalo pismo poglavarja našega plemena, ki nam je sporočil, da bodo ves dan odsotni, nam namignil kje naj najdemo hrano in nam naročil kaj vse moramo postoriti v tem dnevu. Kljub hudi vročini in odsotnosti voditeljev smo hitro naredili vse kar nam je naročil poglavar in preostanek dneva uživali v prostem času.
Naslednji dan so nas obiskali starši. Skupaj smo obhajali sv. mašo, se pozabavali, med seboj malo poklepetali in se posladkali s slaščicami, ki so jih prinesli s seboj. Voditelji so nas sredi noči zbudili, nas po obrazu namazali z bojnimi barvami, da smo izgledali kot pravi Indijanci in nas čisto »zalimane« ter utrujene poslali v boj za zakladom. Zadnji dan so se nam na taboru pridružili skavti s Koroške, zato smo mi podrli naše šotore, da so lahko oni postavili svoje, mi pa smo si nekoliko stran postavili bivake, kjer smo prespali
svojo zadnjo noč v taboru.
Sledil je dan odhoda. Še veliko stvari je bilo treba pospraviti, zato smo se hitro lotili dela. Ko smo opravili z delom smo pojedli kosilo in se odpravili na avtobus, ki nas je odpeljal do železniške postaje v Ivančni Gorici. Tam smo sedli na vlak in se odpeljali v Škofjo Loko, kjer so nas pričakali starši. Verjetno se prav vsi izvidniki in vodnice strinjamo, da smo se imeli na taboru res fantastično.