Volčiči smo se v ponedeljek odpravili na dolgo in zavito pot, ki nas je vodila v Log pod Mangartom. Tam nas je čakal čarobni napoj, ki nas je s pomočjo Bagira popeljal v drug svet – v svet v katerem živijo zmaji. V torek smo prestali različne preizkušnje, s katerimi smo dokazali, da smo vredni zmajske družbe. Sestavljali smo dnevnik, ki ga je pisal nadobudni raziskovalec in preučevalec zmajev, našli in okrasili smo zmajeva jajca, ki smo jih kasneje vrnili v gnezdo; na koncu dneva pa smo dobili namig, da moramo slediti ognju. Zvečer se nam prav nič ni mudilo v postelje, čeprav smo bili pokonci že od 5ih
zjutraj, naše ponočevanje pa se je poznalo ponoči ko so se ogni končno pokazali – eden od volčičev je celo dogodivščino prespal. V sredo smo odšli med Viharne gore – tja pod Mangart. Občudovali smo naravo v vsej njeni pisanosti in edinstvenosti. Srečali smo čredo ovac – te so najbolj priljubljena zmajska hrana – in opazovali kako zgleda tandemski skok s padalom. V naše začasno prebivališče smo se vrnili peš, Smrtni pesmi – vrsta zmaja, ki je dolg 23 m – , ki sta nas nosili dober del poti, sta odšli v dolini in nam ni ostalo nič drugega. Še dobro, da je pot šla samo navzdol. Četrtek je bil dan za učenje. Naučili smo se pet vozlov, dve različni vezavi, kako volčiči ravnajo v primeru nezgode in kar je najbolj pomembno naučili smo se šteti do 14 po italijansko. Vmes smo se šli tudi kopat, sicer ne na Havaje, ampak tudi bazenček ni bil tako slab. Druga raven je bila polna pupkov. Zvečer po sv. maši smo postavili ogenj in si spekli večerjo – hrenovke, zvezd nismo videli prav veliko ker so zmaji prav takrat imeli letno srečanje in je bilo nebo posledično prekrito z oblaki in tudi strele so kazale svojo moč.
Petek, zadnji dan našega tabora, smo se vrnili nazaj v naš svet. Prej smo preprečili Groznim grozam, da gredo za nami. Imeli smo tudi skalo posveta, saj kar nekaj volčičev zapušča džunglo. Poizkušali smo izdelati tudi zamaja iz papirja, ampak nam to ni najbolje uspelo – ladjice so veliko maj zahtevne. Po kosili smo pospravili, se poslovili od reke/potoka, kjer smo si hladili noge in počakali starše, da so nas prišli iskat.
Taborjenje je bilo uspešno, spali smo mogoče malo premalo, ampak tako nismo zamudili niti ure dneva, jedli smo dobro – zahvala gre naši želvi U – Katarini Černe, nihče ni dobil opičjega repa, čeprav so bili nekateri blizu in nasploh smo se imeli super. Ja tabor je res uspel.
Dober lov
Akela